Minimalni standardi znanja – slovenščina

MINIMALNI STANDARDI – SLOVENŠČINA

1. Ocenjevanje znanja je usklajeno z učnim načrtom in poteka v treh oblikah:

• ustno;
• pisno;
• alternativni načini ocenjevanja (DOO).

2. Dijak mora pridobiti pozitivne ocene pri vseh pisnih in ustnih ocenjevanjih oziroma popravah teh ocenjevanj v šolskem letu.

3. Oblikovanje končne ocene:

Dijak, ki do zaključka pouka ni opravil vseh obveznosti, je lahko neocenjen in opravlja dopolnilni izpit. V kolikor nima vseh ocen pozitivnih, je negativen in opravlja popravni izpit.

Zaključene ocene se lahko oblikujejo tudi z izračunavanjem aritmetične sredine.

4. Dijak mora v šolskem letu pridobiti najmanj 4 pisne ocene (dva eseja oziroma literarna spisa in dva testa objektivnega tipa oziroma razčlembo izhodiščnega besedila) in najmanj 2 ustni oceni.

Če dijak ni pridobil vseh predvidenih ocen za posamezno ocenjevalno obdobje, ni dosegel minimalnega standarda znanja.

Minimalnega standarda znanja tudi ni dosegel, če se izkaže, da dijak ni prebral domačega branja.

5. Pridobivanje in popravljanje ocen poteka v terminih, skladnih s šolskim rokovnikom, lahko pa oceno dijak v konferenčnem obdobju pridobiva in popravlja tudi v dogovoru z učiteljem ali koordinatorjem izven predpisanih rokov.

Čas popravljanja/pridobivanja ocen v tretjem in četrtem letniku je lahko dve šolski uri glede na temo ocenjevanja.

V četrtem letniku je predviden dodatni termin za popravljanje/pridobivanje ocene iz eseja do konca aprila. Dijak, ki nima pozitivne ocene iz eseja, ima popravni izpit.

6. Kriteriji ocenjevanja:

• manj kot 50 % = nzd (1)
• 50 % ali več %, manj kot 62 % = zd (2)
• 62 % ali več %, manj kot 75 % = db (3)
• 75 % ali več %, manj kot 88 % = pdb (4)
• 88 % ali več % = odl (5)

Ustno in pisno preverjanje doseganja učnih ciljev in utrjevanje znanja

 Ustno ocenjevanje traja do 15 min, odgovarja se na vprašanja iz književnosti.

Poznavanje, razumevanje in zmožnost ustvarjalne uporabe obravnavane učne snovi se bo dosledno sproti ustno in (po potrebi) pisno preverjalo (možnost DOO: drugačne oblike ocenjevanja znanja – govorni nastopi). O načinih seznani dijake posamezni učitelj na uri.

Dijak mora opraviti obveznosti glede drugačnih oblik ocenjevanja. Če ni tako, na koncu šolskega leta oceno iz drugačne oblike ocenjevanja lahko pridobi pisno.

Odgovori v pisnih nalogah morajo biti jasno označeni in čitljivi ter zapisani s kemičnim svinčnikom ali z nalivnim peresom. Nečitljivi ali nejasni odgovori in popravki se ne točkujejo. Pri pisnih nalogah ni dovoljena uporaba korekturnih sredstev.

Dijak je dolžan redno delati domače naloge, k pouku nositi učbenik, delovni zvezek in ostale učne pripomočke ter slediti uri in vajam.

Na zaključeno oceno lahko vpliva tudi dejstvo, da ima dijak urejene zapiske.

V skladu z 9. členom Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah (UL RS 30/2018) je dijak pozitivno ocenjen ob zaključku vsakega ocenjevalnega obdobja oziroma na koncu šolskega leta, če doseže minimalni standard znanja.

Spraševanje  je  napovedano  v  športnih  in  splošnih  oddelkih.  Dijak  izgubi  ugodnost napovedanega spraševanja, če:

• ne opravlja domačih nalog (3-krat);
• ne prinaša  zahtevanih  učnih  pripomočkov:  učbenikov,  delovnih zvezkov, zvezkov;
• pri preverjanju znanja trikrat zapored ni pripravljen;
• neupravičeno izostane od pouka, ko bi moral opraviti kako napovedano dejavnost (ustno spraševanje, pisne naloge, govorni nastop …);
• moti

Dijaku iz obravnavane snovi, vključno z obveznim domačim branjem, načeloma ustno zastavimo tri vprašanja oziroma naloge, ki jih lahko v procesu ocenjevanja dopolnimo z ustreznimi podvprašanji; ta so dveh vrst, in sicer lahko z njimi dijaku pomagamo, da odgovori na zastavljeno vprašanje, ko sam ne zmore celovito oblikovati odgovora (ta tip podvprašanj niža oceno), lahko pa mu z njimi omogočimo, da pokaže znanje na višji taksonomski ravni, s čimer zvišuje svojo oceno.

Dijaki, ki niso dosegli minimalnega standarda znanja, imajo možnost pridobiti oceno s pisanjem pisnega izdelka v časovnem terminu, kot je določeno s šolskim koledarjem.

Enako velja tudi za dijake v splošnih oddelkih.

Dijak svoje zmožnosti in znanje pri predmetu slovenščina dokazuje:

1. s pisanjem     šolskega     spisa     oziroma     šolskega      eseja     (razpravljalnega     ali razlagalnega/interpretativnega);
2. s testom objektivnega tipa oziroma z usmerjeno razčlembo izhodiščnega besedila (praviloma neumetnostnega) in s tvorbo krajšega neumetnostnega besedila;
3. z ustno interpretacijo

1.1 Dijak v razpravljalnem eseju dokaže,

• da pozna besedila, avtorje, obdobja in poetiko znotraj predpisane tematike;
• da je na podlagi predpisanega sklopa literarnih besedil zmožen predstavljati, povzemati, razčlenjevati, primerjati, razvrščati, pojasnjevati, povezovati in posploševati spoznanja o književnih pojavih;
• da je zmožen samostojno vrednotiti prebrana besedila in utemeljevati trditve;
• da pozna primerne strokovne vire;
• da zna uporabljati ustrezno strokovno izrazje;
• da zna esejsko besedilo ob predloženih smernicah oblikovati koherentno, jasno, jedrnato in jezikovno pravilno;
• da si pri izražanju prizadeva za izviren in živ slog;
• da je ustrezno kulturno razgledan.

1.2 Dijak v razlagalnem/interpretativnem eseju (interpretacija literarnih besedil) dokaže,

a) da je zmožen poglobljeno brati in razlagati krajše literarno besedilo oziroma odlomek, to je,

• da prepozna tipične vsebinske in oblikovne posebnosti danega besedila;
• da te posebnosti ustrezno poimenuje;
• da razlaga svoje doživljanje in razumevanje njihovega pomena in vloge ter besedilo vrednoti;
• da zna besedilo na podlagi njegovih značilnosti uvrstiti v širše sobesedilo oziroma v literarnozgodovinske okoliščine, znane iz kataloga;
• da je  zmožen  besedilo  oblikovati  sklenjeno  (koherentno)  s  smiselnim zaporedjem trditev in presoj ter jezikovno pravilno.

b) da je zmožen poglobljeno brati in primerjalno razlagati dvoje krajših literarnihbesedil oziroma odlomkov, to je,

• da prepoznava tipične vsebinske in oblikovne podobnosti in razlike v predloženih besedilih;
• da te podobnosti in razlike ustrezno poimenuje s strokovnimi izrazi;
• da razlaga svoje doživljanje in razumevanje njihovega pomena in vloge ter besedili vrednoti;
• da zna besedili na podlagi njunih značilnosti uvrstiti v širše sobesedilo oziroma v literarnozgodovinske okoliščine, znane iz kataloga;
• da je zmožen besedilo oblikovati sklenjeno (koherentno) s smiselnim zaporedjem trditev in presoj ter jezikovno pravilno.

Merila za celostno ocenjevanje šolskega spisa oziroma eseja

nezadostno

Med vsebino besedila in izhodiščno temo ni smiselne povezanosti.

Vsebina besedila je sicer bolj ali manj povezana s temo, vendar je kakovost ubeseditve na tako nizki ravni, da ne ustreza standardu.

Besedilo obravnava naslovno temo zelo poenostavljeno, poznavanje snovi je skopo in

površno. Veliko je napačnih ali nebistvenih podatkov, ki se ne zahtevajo, ni pa relevantnih.

Veliko je različnih ali ponavljajočih se enakih pravopisnih in slovničnih napak.

Dijak ne obvlada tvorbe zahtevnejših povedi in pravil nadpovedne skladnje oziroma jih obvlada zelo slabo. Besedilo ni niti vsebinsko (notranja zgradba) niti zunanje (odstavki) ustrezno razčlenjeno.

zadostno

Poznanje snovi je skopo: gre samo za obnavljanje vsebine književnih besedil in reprodukcijo študijskega gradiva. Kandidatovo faktografsko znanje je sicer zadovoljivo (ni večjih vsebinskih napak), navedenih pa je tudi precej nebistvenih podatkov. Analitičnega pristopa z razlaganjem ni, morebitno vrednotenje je na ravni doživljajskega opisa. Morebitna primerjava literarnih sestavin je poenostavljena, površna.

Zunanja zgradba ne ustreza v celoti notranji. Pogoste so nepotrebne ponovitve že povedanega.

Besedišče je revno in stereotipno, nefunkcionalno ga dopolnjujejo nerazumljeni ali slabo razumljeni literarnovedni in drugi strokovni izrazi. Izrazno je nasploh nerodno. Precej je jezikovnih napak, vendar so grobe napake redkejše od lažjih.

dobro

Vsebina eseja je povezana z naslovno temo. Kandidat snov pozna in jo razume, vendar so mogoče vrzeli v faktografskem znanju. Obravnavanje teme je večinoma neproblemsko, prevladuje urejena reprodukcija študijskega gradiva (s povzemanjem vsebine književnih besedil). Vrednotenje je večinoma na ravni doživljajskega opisa. So pa tudi poskusi primerjave in analize.

Besedilo je koherentno in ustrezno kompozicijsko členjeno. Prevladuje smiselna povezava odstavkov.

Raba strokovnih izrazov ni vedno povsem ustrezna, izražanje v celoti pa je logično. Dijak obvlada poglavitna pravila nadpovedne skladnje. V besedilu so posamezne slovnične in pravopisne napake, vendar hujših napak skoraj ni oziroma se ne ponavljajo.

prav dobro

Dijak snov pozna in razume. K naslovni temi pristopa problemsko. Pri primerjavi literarnih prvin se opira na študijsko gradivo in zmore priti do samostojnih sklepov (sinteze). Svoje trditve logično izpeljuje. Zmožen je zavzeti utemeljeno osebno stališče do obravnavane problematike. Besedilo je koherentno in prepričljivo, posamezne prvine so lahko izvirne (npr. kak domislek, subjektivna besedna zveza itd.), kompozicijsko je ustrezno členjeno.

Termini so večinoma ustrezno uporabljeni. Kandidat obvlada tudi zapletene zložene povedi. Njegovo pisno izražanje je tekoče, jasno, logično in jedrnato.

Besedilo vsebuje nekaj lažjih jezikovnih napak.

odlično

Obravnavanje izhodiščne teme je zanimivo, prepričljivo, zrelo, včasih tudi izvirno. Dijak pristopa k njej z več različnih gledišč (svojih ali strokovnih), z argumenti. Izpeljuje ustrezne zaključke. Obvlada primerjavo z analizo, sintetiziranje in vrednotenje. Besedilo je koherentno, njegova zgradba je ustrezna, včasih tudi izvirna (npr. kompozicijski efekti).

Besedišče je bogato, vsebuje tudi subjektivne (izvirne) besedne zveze, ki so funkcionalno povezane z literarnovednimi termini. Dijak obvlada tudi zahtevna skladenjska in besedilotvorna pravila. Jezikovnih napak skoraj ni.

2. Merila za vrednotenje razčlembe neumetnostnega besedila oziroma testa objektivnega tipa

Vsaka naloga pri pisnem ocenjevanju znanja je ovrednotena z določenim številom točk.

3. Merila za vrednotenje ustnega ocenjevanja

–  za nezadostno

ne odgovori; napačno odgovori; število podatkov je preskromno; razvidno je zelo slabo poznavanje snovi, pri književnem pouku tudi literarnih besedil; ubeseditev je na zelo nizki ravni; knjižno besedišče je zelo skromno; ne pozna osnovnih strokovnih izrazov; veliko je različnih jezikovnih napak.

–  za zadostno – MINIMALNI STANDARD

odgovor je skromen, zato so potrebna podvprašanja; število podatkov je skromno, pri književnem pouku je razvidno površno poznavanje literarnih besedil; razumevanje je na nizki ravni; ni utemeljitev; tudi vrednotenja ni ali pa je zelo preprosto; knjižno besedišče je skromno; obvladanje strokovnih izrazov je skromno oziroma so ti napačno rabljeni; veliko je različnih jezikovnih napak, vendar so grobe napake redkejše od lažjih; posamezne povedi so lahko tudi nelogične.

–  za dobro

dijak poskuša na zastavljeno vprašanje odgovoriti samostojno, vendar mu je navadno potrebno postaviti tudi podvprašanja nižjih taksonomskih ravni; znanje je pretežno na ravni urejene reprodukcije; posamezne trditve poskuša tudi utemeljevati; zmožen je preprostega vrednotenja literarnih del oziroma jezikovnih problemov; knjižno besedišče je primerno; opazne so tudi težave pri rabi strokovnih izrazov; pojavljajo se posamezne jezikovne napake; prevladujejo preprostejše povedi.

–  za prav dobro

dijak odgovarja samostojno; podvprašanja mu postavljamo tudi za doseganje višjih taksonomskih ravni; trditve večinoma utemeljuje; dobro pozna in razume književna besedila in jih poskuša tudi samostojno vrednotiti; včasih zna znanje, pridobljeno pri književnem oziroma jezikovnem pouku, posplošiti in ga uporabiti v novih primerih; knjižno besedišče je precej bogato; raba strokovnih izrazov ustrezna; jezikovnih napak je malo; dijak dokazuje, da obvlada tudi nadpovedno skladnjo.

–  za odlično

dijak odgovarja samostojno in prepričljivo; podvprašanja mu postavljamo kvečjemu za doseganje višjih taksonomskih ravni; trditve dosledno utemeljuje: dobro pozna in razume književna besedila in jih samostojno vrednoti; zmožen je različnih povezav (npr. z drugimi obravnavanimi deli, avtorji, obdobji, smermi ipd.); zna posploševati znanje, pridobljeno pri književnem oziroma jezikovnem pouku, in ga uporabljati v novih primerih; knjižno besedišče je bogato; raba strokovnih izrazov ustrezna in suverena; jezikovnih napak skoraj ni oziroma jih dijak sam sproti popravlja; obvlada tvorbo zahtevnejših povedi in nadpovedno skladnjo.